Deklaracije in standardi?

Osrednja tema, kot vedno konoplja. Včasih se mi zdi, da skorajda ne razmišljam o ničemer razen o tem. Tematika konoplje je mnogo bolj široka, kot si marsikdo predstavlja, kajti vsega, česar sem se naučila skozi in ob spoznavanju konoplje se ne da vreči v isti žakelj.

Moje razumevanje sveta okoli mene močno povezujem s to rastlino. Prinesla mi je vpogled v lastno uporabo, tudi zlorabo, če sem iskrena ter pogled na to, kako je ustvarjen svet. Mnogi mehanizmi ustvarjanja realnosti niso povezani s konopljo direktno, a nakazujejo na ustaljen mehanizem, ki je prisoten na vseh nivojih našega trenutnega obstoja. Mnogokrat se zato sprašujem, le kako smo lahko spregledali, kam peljemo sami sebe z našim odnosom in brezbrižnostjo do vsega okrog nas.

Ko sem pri 17 letih iz firbca prižgala svoj prvi joint, si niti pod razno ne bi mogla predstavljati kam vse me bo to pripeljalo. Brez dvoma bi še enkrat ponovila, z vsemi napakami vred. Nekajletno delo z ljudmi, ki jih konoplja zanima pa me je naučilo tudi veliko o ljudeh, njihovemu načinu razmišljanja, delovanja in posledično tudi bolezni, ki lahko temu sledi. Nikakor se nimam za terapevtko, zdravilko, še manj strokovnjakinjo s tega področja, lahko pa rečem, da imam s tem ogromno izkušenj.

Pred tremi leti sem z prijateljico in možem ustanovila društvo Hopla konoplja, ki smo ga namenili združevanju bolnikov, ki se zdravijo s konopljo in drugih uporabnikov konoplje. Naša želja je bila, ob večinski podpori Odbora za konopljo, da si imajo uporabniki moč povedati o svojih izkušnjah in si izmenjavati mnenje o rastlini, ki se je ne da standardizirati. Že takrat nam je bilo jasno, da bo z vstopom v medicino konoplja postala samo še skupek  substanc, ki se jih da množično prodajati. In seveda imeli smo prav.

Skozi oči medicine in farmacije je danes konoplja samo vir raziskovanja, ki omogoča razvoj sintetiziranih substanc za t.i. zdravila. Dokler nisem osebno spremljala, kako  razvoj novega zdravila poteka, nisem razumela, da je danes prav vsako zdravilo iz sentitiziranih učinkovin, ki posnemajo naravne. Razen galenska zdravila, a ti so zgodba za malce kasneje. Ko torej v lekarni kupite tableto iz ginka, ste v resnici kupili sintetizirano snov (to delo opravljajo bakterije v laboratorijih), ki posnema učinkovanje snovi iz ginka. Torej nič od ginka.

S pitjem šentjanža (v čaju in olju) sem se naučila, da bi ob prvih znakih depresije že večkrat prej morala poseči po tej rastlini, ki so jo naši staroselci častili s spoštovanjem davno pozabljenega boga Šentjanža. Pa sem namesto tega sprejela nasvet zdravnice, se šentjanževki izogibala in jedla antidepresive, po katerih sem res postala depresivna in nesposobna za dostojno življenje in opravljanje vsakodnevnih opravil. Nikakor s temi besedami ne tlačim vseh zdravnikov v isti predal. In absolutno sem prepričana, da je moja takratna zdravnica takoj odreagirala na mojo prošnjo za pomoč in želela iskreno pomagati, da situacijo v kateri sem bila prestanem nepoškodovana. Ključni moment za spremembo se je v meni zgodil tisti hip, ko sem doumela, da si moram pomagat sama, ker mi nihče drug ne more pomagat.

To skušam tudi ozavestiti ljudem, ki prihajajo do mene. Vsakomur povem, da naj ne pričakujejo od mene, da jih bom zalagala s konopljo, ker to ni moje delo. Moje delo je svetovati človeku, ki ga zanima rastlina konoplja in ni pomembno zakaj je to zanimanje vzklilo. Vse kar lahko dam, je moje razumevanje in videnje potencialov, ki jih človek lahko uporabi v svojo korist ter da delim z njimi izkušnje in znanje, ki sem si ga nabrala v zadnjih 20 letih.

Pri svojem delu vztrajam predvsem za to, ker opažam, da namesto bi nas raziskave razbremenile in olajšale  človeku dostop do konoplje, stvari zapletajo in omejujejo tako dostop, kot konec prohibicije.

Skozi konopljo in njen prihod na tržišče se mi je odprl še en pogled na sistem, ki me je dodobra streznil. Vsak kadilec konoplje, tako redni, kot občasni bo znal povedati, da niso vsi cvetovi, ki jih je  kdaj pokadil enaki. Torej tudi čaji, ki se prodajajo v trgovini pod nazivom »konopljin čaj« niso vsi enaki. Seveda ne, a v očeh uradnikov je vsa konoplja eno in isto, zato podatek o sorti na deklaraciji ni pomemben. Pa imamo sorte: fedora, finola, kc dora, santika, itd.  Nabor sestavin ter razmerja thc in cbd pa se spreminjajo glede na sorto, pa tudi glede na razmere v katerih je zrasla. Da sploh ne govorimo o tem, kako drastično se razmerja spremenijo, če vsaj malce obvladaš.

Vsi izdelki, ki se lahko deklarirajo kot prehransko dopolnilo ali kozmetika so že preplavili naš mali slovenski trg. Tudi lekarne so polne izdelkov, ki so jih deklarirali proizvajalci zdravil in imajo lahko status galenskega zdravila. Galensko zdravilo je vsaka reč, ki je narejena po receptu naših babic, le da danes babice umirajo, njihovo znanje pa je ukradla farmacija in določila pogoje za dosego tega standarda. Pogoji so na nivoju visokotehnoloških laboratorijev in tako nedosegljivi večini od nas, pa če se gre samo za gojenje ameriškega slamnika.

Poglejmo si standarde skozi deklaracije. Na konopljinih izdelkih mora pisati, da izdelek vsebuje manj kot ‘0,2% thc. Če ga ni notri nič, tega ni  potrebno napisati. Ker pri konoplji vedno iščemo sinergijski učinek sestavin, je to zelo pomemben podatek. Tako pri izdelkih, ki se prodajajo v lekarnah thcja ne boste našli. Da boste našli tisto malo thcja ob cbdju boste danes morali najti nekoga, ki to dela doma v manjših količinah. Ali pa svoje izdelke prodaja doma , na kmetiji ali v kaki zakotni prodajalnici. Vsekakor ne na očeh inšpektorjev ali po internetu in tv prodaji. Trend potrošništva nas je pripeljal do tega, da smo ob uspešni uporabi prvotnih izdelkov zahtevali močnejše koncentrate in si naredili nepopisno škodo.  Danes tako masovno teče legalna prodaja cbd izdelkov, ki so oropani svojega najboljšega partnerja v sinergiji in učinku, thcja.

Izdelki, ki so bili popularni pred  leti, pred dobo analiz, so se odmerjali po občutku, danes štejemo miligrame. Če ni miligramov stroka pravi, da stvar ni standardizirana in da standardi zagotavljajo varnost.

Pa si poglejmo en odličen primer: 1. Jaz,Tanja naberem kilogram lipovih cvetov na svojem vrtu in grem do lekarne ter rečem, da želim preko njih prodati svoj čaj. Po salvah smeha bom zasuta z grmado navodil, kje se lahko dokopljem do spletnih povezav ( linkov) do zakonov in pogojev, ki jih nikakor ne bom mogla izpolnit. Prva stvar, ki jo bom ugotovila pa bo ta, da ob morebitni prodaji kjerkoli drugje kazensko odgovarjam in da me standardi omejujejo na vsakem koraku. Torej moji cvetovi niso rasli v nadzorovanih pogojih in zato nimajo sledljivosti, kot taki pa za današnji svet niso varni.

  1. Farmacevtsko podjetje «to in to« pride v lekarno, reče:” prodajte mi teh milijon čajev v vseh vaših poslovalnicah.” Sklepam, da sledi dogovor o zaslužku vpletenih in lično zaviti, po standardu deklarirani čaji se prodajajo v lekarnah.
  2. Kupec pride v lekarno, prehlajen, farmacevtka pokaže na lične embalaže, kjer si stranka lahko izbere čaj po lastnem okusu (brez nasveta proti prehladu, ali pač, za čisti marketing). Stranka lahko izbira med lipo, preslico, meto, meliso, kamilico itd. Stranka je zadovoljna, lekarna ustvarja profit. Stranka je kupila standardiziran čaj, ki je pod nadzorom zaupanja vrednega zdravstvenega sistema. Finta je v deklaraciji, ki je nihče ne prebere.

4.Stranka doma nadene očala, saj ima že osemdeset let, ob njej bolan vnuk in srkata lipov čaj. Škatla s čajem je še vedno na mizi in dedkov pogled se zazre v napis na deklaraciji:« proizvedeno izven evropske unije«. To pove vnuku in ta mu razloži, da to pomeni, da je njegova lipa cvetela izven  EU, torej izven varnosti škropljenja in tretiranja rastlin, ki nam jo EU zagotavlja in narekuje za to pravila. Izven EU pravila varnosti niso enaka. Ker ne veva, ali lipa cvetela v afriki, na kitajskem ali v armeniji, nama ta podatek ne dovoli, da bi raziskala, od kje lipa prihaja, še manj, kako so jo tretirali. Vnuk tudi pove, da se ves rastlinski material, ki v EU prihaja od zunaj obdela s pesticidi ali z raznimi žarčenji s katerimi se dosega nekaljivost semen. Da čaj, ki ga pijeta najbrž ni najbolj zdrav, kljub temu, da prihaja iz lekarne. Dedek zamahne z roko, pove vnuku, da preveč časa preživi za računalnikom in da deklaracija zagotavlja varnost. HM?

Drugi standard, ki me je presenetil je označevanje količine nikotina v tobaku ali cigareti. Upam, da še pomnimo, da je tobak rastlina? Ste že kdaj slišali, da se rastlin ne da standardizirat? Mislite, da se dobak da? Ah, kje pa. Ker želijo regulirat uporabo cigaret se nikakor ne lotijo vprašanja tretiranja rastlin, ki se uporabljajo v procesu priprave cigaret. Tobak se na veliko škropi z insekticidi in vsi poznamo plakate, kjer so ob sliki cigareta našteti formaldehid, wd40, bencin itd. Zakaj se masovna proizvodnja ne zaustavi, če proizvaja toliko škodljivih snovi. Od kod te snovi pridejo v tobak, se tudi nihče ne sprašuje. Zadovoljili so se s tem, da so napisali koliko mg natančno lahko določene snovi vsebuje ena cigareta in da to vsekakor potrošnik mora vedeti. Prepričana sem, da so tobačna podjetja množično investirala v tehnologijo doseganja tega. Povzemam po konoplji, saj je pri tobaku enako, niti dve rastlini nista po sestavi popolnoma enaki. Tako se po sestavi razlikujejo tudi posamezni cvetovi ali listi rastlin. Ko iz njih pripravljamo koncentrate, pa le ti običajno ne predstavljajo homogene zmesi. Z redčenjem koncentratov pa se lahko približamo zahtevam standardov. Ti sicer določajo nekaj odstotna odstopanja v obe smeri, tako pri izdelkih iz konoplje ali tobaka, kot tudi pri vseh registriranih zdravilih. Težavam pri standardizaciji konoplje so zadostili z sintetiziranjem posameznih substanc, pri tobaku pa s kuhanjem čaja. Tule ste najbrž debelo pogledali, a le tako se doseže zadostno redčenje tobačnih substanc, da se zagotovi predpisan standard vsebnosti nikotina itd. Čaj iz odpadkov tobaka se poškropi  po posebnem papirju, ki vsrka kolikor smo mu predpisali po opravljeni analizi čaja. Papir se potem nareže na tanke trakove in zvije v cigareto, skupaj z vsemi pesticidi, ki jih je tobak vsrkal vase. In namesto da bi globalno postopali proti proizvajalcem tobaka in tobačnih izdelkov, se birokratsko spravljamo nad prodajalce le teh, ki si predvsem želijo zagotoviti eksistenco s prodajo izdelkov, katerih izdelava je legalnega in standardiziranega porekla.

V zgodbi konoplje lahko takim birokratskim postopkom sledi vsak, ki se mu da spremljati, kaj se dogaja v teh dolgočasnih krogih, kjer se kreše zakonodaja, pišejo pravilniki in določajo kazni za kršitelje. Že nekaj časa svarim, da v kolikor se ljubitelji in poznavalci konoplje ne združimo, da nas lahko podprejo tudi vsi drugi uporabniki v tej vojni izgubljamo. Tako v svetovnem merilu opažam, da se marsikatera moja napoved uresničuje. Prišel bo dan, ko bodo naši vrli uradniki z doživljenskim stažem v upravi države enostavno prepovedali cbd. No, ne v medicini, samo v kmetijstvu ali samooskrbi. Gospod Zajc je na enem izmed odborov za gospodarstvo, malo pred odstopom predsednika vlade jasno povedal, da Slovenija čaka na Kanado in da bomo povzeli vzorec po njih. V Kanadi kmetje res lahko gojijo t.i. industrijsko konopljo, a če poleg semen in stebel z njive odpeljejo tudi cvetove, postanejo kazensko odgovorni. Pri nas se ne obeta nič drugače. V trenutku, ko bodo naši uradniki sledili zgledu WHO, bo prišla popolna prepoved cbdja, torej cvetov, ki se bohotijo po naših njivah. Kmetu bodo odvzeli najvrednejše od pridelka, uporabnike pa se bo nadzorovalo preko zdravstvenega sistema.To pomeni strog nadzor nad uporabniki, vsaj tistimi, ki ne bodo uporabljali standardiziranih proizvodov. V tem vidim popoln propad želje po samooskrbi in poostrenje prohibicije.

V tem preprosto ne more tičati rešitev niti ne moremo pričakovati svobode pri lastnih odločitvah. Danes nam narekujejo prav vsak korak skozi življenje, ta pa vozi skozi labirint, kjer pravijo, da te ob vsaki napaki čaka gotova smrt. Malokdo se zaveda, da nas smrt tako ali tako čaka na koncu poti in da so zgodbice o giljotinah izmišljene, zato da pridete na točno določen cilj, ki najverjetneje ni tak, kot vam je bilo obljubljeno.

Skozi življenje nas bo popeljala odgovornost do sebe, na katero smo že skoraj pozabili. Nikogar ne krivim, saj je veliko lažje najti krivca od zunaj kot v sebi, ali pa imamo privzgojen globok občutek krivde za vse, kar se dogaja okrog nas. Kje sem tudi sama privzgojila občutek krivde je prevzelo ogromno časa v mojem razmišljanju. Še preden sem kot otrok lahko bila kriva česarkoli so mi predstavili greh. Skozi spovedi so mi dali vedeti, da grešim, čeprav sem še otrok. No, danes ne »grešim« več. Delam dobro in se skušam učiti iz svojih napak. Napak, ki sem jih skozi življenje storila v dobri veri, da delam najboljše kot znam, ne grehov, ki sem jih opisovala kot nagajanje sestri vse svoje otroštvo. Danes vem, da so se vse peripetije med nami otroci dogodile v navalu igre in medsebojne interakcije in pač niso se vse končale dobro. A kje bi se drugače lahko naučili, kako ne ravnati, če ne skozi otroško igro in skozi storjene napake? Nikoli namerno ali z vedenjem, da gre lahko kaj narobe. Kako pa naj bi vse vedeli in znali? Saj veste, kako ste kot otrok ali najstnik pa tudi kasneje morali sem ter tja preizkusiti, koliko so vredni nasveti starejših? Mali otroci ne verjamejo, da je pečica vroča; najstniki ne verjamejo, da voziti pod vplivom alkohola ni varno: ljubitelj pekočih feferonov ne verjame, da si mu dal zelo pekoč primerek.

In če zaključim nocojšnje razmišljanje: dokler ne boste poizkusili konoplje, ne boste vedli koliko so vredni nasveti drugih. Pa naj bo to vzgoja, prehransko dopolnilo, čaj, zelenjava,  kak kozmetični pripravek, ali tehnološko zahtevnejši izdelek. Samo lastna izkušnja šteje in v kolikor jo iščete, ste v društvu in moji družbi vedno dobrodošli.

Tanja Cvetrežnik, 26.8. 2018

2 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.